Raztezanje ni sproščanje

Skeletne mišice lahko podaljšamo na tri načine. Danes bom pisala o raztezanju.

Pri raztezanju se dolžina mišice podaljša. Mišico lahko raztegujemo na različne načine.

Pasivno raztezanje je, kadar se mišica podaljšuje zaradi zunanje sile. Recimo, da čutiš napetost v vratu. Glavo nagneš v stran in si z roko povečaš nagib glave, da povečaš razteg mišice.

Pri aktivnem raztegovanju si pomagaš z aktivacijo mišic, ki ležijo na nasprotni strani tistih mišic, ki jih želiš podaljšati. Mišico, ki jo želiš podaljšat imenujemo agonist, njim nasproti ležečo mišico pa imenujemo antagonist. Aktivacija antagonista refleksno sprosti oziroma inhibira agonista, kar se uporablja tudi pri terapevtskih tehnikah sproščanja.

Če smo pri raztezanju pregrobi se aktivira refleks na nateg in v mišici se dvigne mišični tonus. S tem telo samo sebe zaščiti pred poškodbo, saj dvig napetosti mišico zakrči.

Raztezanje priporočam po obremenitvi, ko postane mišica zaradi dela zakrčena, toga. Takrat to tudi paše in ti omogoči, da obremenitev lažje preneseš. Kadar greš v hribe, po dolgotrajni hoji, po teku ali katerikoli športni aktivnosti naredi raztezanje. Pri dolgotrajnem sedenju, dolgotrajni vožnji, delu za računalnikom vedno paše raztezanje. S tem mišico vrneš v prvotno dolžino in ugodno vplivaš na regeneracijo tkiv, ki pa kljub vsemu ni optimalna.

Zakaj?

Pri raztezanju osnovni tonus mišice ostaja nespremenjen. Če je osnovni tonus mišic višji, kot je potrebno, je kompresija na žile, živce in limfne poti večja, kot je potrebno. Večja je tudi kompresija na sklepe. Posledično so procesi regeneracije upočasnjeni.

V razmislek pa sledeče:

Če imaš stalno potrebo po raztegovanju in pretegovanju pomeni, da je osnovni tonus v tvojih mišicah previsok in se ne moreš ali ne znaš sprostiti.