Prelomnica v mojem življenju

Bolečine so se začele spontano. Sprva občasno, kasneje vedno bolj pogoste. Močne, na trenutke nevzdržne. Pri 19. sem bila prvič operirana. Nekaj dni po operativnem posegu, ko uradno vzroka za bolečino ni bilo več, so se le te spet vrnile. V enaki jakosti in enako pogosto.

Nekako sem se naučila, kdaj se umakniti, da sem bila sama. Za moje težave so vedeli le najbližji.

Šele po 18 letih kroničnih bolečin sem po naključju odkrila rešitev.

Spominjam se, kako sem se umaknila v sobo. Da bi najini otroci ne videli, kaj se dogaja. Obupano sem si položila roko na trebuh in v mislih naredila preobrat. Namesto, da sem se bolečini upirala, sem jo začela opazovati. Naval bolečine je začel slabeti kot vrela voda, ki se počasi umirja, če ji odvzameš ognja.

To je bila prelomnica v mojem življenju.

Stopila sem na pot, po kateri hodim danes. Spoznala sem , da se naše misli odražajo na telesu. Da je telo povezava med razumom in našim globljim jazom.

Mnogo let kasneje sem dobila potrditev mojim spoznanjem. Jean Pierre Barral, moj učitelj, pravi: »Ne verjemi pacientu, poslušaj njegovo telo. Telo nikoli ne laže.«

Mojo zgodbo sem se odločila deliti s teboj iz enega samega razloga. Da te vzpodbudim k samoopazovanju. Želim, da se začneš poslušati.

Predno se pojavi bolečina, lahko začutiš:

• cmok v grlu.
• tiščanje v prsih.
• napetost v trebuhu ali križu.

Če ignoriraš prve znake napetosti, bo sčasoma tvoje telo začelo kričati z bolečino. Njej ne boš mogel več ubežati.