Največja ovira samemu sebi si ti

Že nekaj dni mi je nagajala ideja, da bi jo peš mahnila na Veliko planino. Od vznožja preko Sv. Primoža. Pogledat sončni vzhod.

Bolj se je bližala sobota, več je bilo dvomov.

Kje se bom preoblekla, ko bom premočena?

Vsi domovi so zaprti in se ne bom mogla nikjer pogret!

Mraz me bo nahladil in bom zbolela!

Pot je poledenela in nevarna!

Na Veliki planini je itak gneča, pojdi kam drugam.

Imam sploh dovolj kondicije?

Pot sva začela še v trdi temi. Proti vrhu naju je razveselil sončen vzhod. Na mestih je bila pot poledenela. Navzdol bi bilo brez derez precej nevarno.

Temperature primerne za ta pravo zimo, vendar vroč domač čaj iz termovke z limono in medom naju je grel. V zavetju Jarškega doma sva našla celo zatišje pred mrzlo sapo, da sva se lahko bolj po človeško preoblekla.

In ena redkih lesenih klopi, ki je še ni zasul padajoč sneg s strehe, se nama je ponudila, da raztegneva utrujene noge.

»Ta kratek« iz nahrbtnika sploh ni pekel.

Gneče še ni bilo prevelike, saj je tekom dopoldneva planino zajela megla.

Edini upravičen dvom je bila moja kondicija. A me na moje presenečenje ni razočarala. Mogoče to ni kondicija ampak trma.

Če se rodi ideja, se najde tudi moč in energija, da jo lahko uresničiš.

Se ti ne zdi, da to velja za vsako idejo, ki se ti mota po glavi?

Mogoče od novega leta, mogoče že več mesecev ali celo let ne da miru tvoji duši. Obračaš jo, premlevaš. Iščeš razumska opravičila in se tolažiš, da je najbolje tako, kot je. In ne narediš ničesar.

Vendar tako ne boš nikoli izvedel, kako bi bilo, če idejo uresničiš.

Škoda!

P.s. Če je ena od idej, ki jo premlevaš in obračaš, ideja o tem, da se znebiš glavobolov v zatilju in bolečin v ledvenem delu hrbtenice, me lahko pokličeš in se naročiš na prvi pregled.