Ali tudi ti jokaš takrat, ko se drugi smejijo?

Pavli je začela po licih polzeti solza. Na hitro jo je obrisala z hrbtno stranjo roke in umaknila pogled.
Bili sva sredi terapije. Brez besed.
Moj dotik ji je v spomin priklical negativna čustva. Ne ve kako, ne ve zakaj, le pred oči so se ji pripeljale slike…
Zajokala je.
V prostoru ni bilo nikogar drugega, ki bi slišal njeno zgodbo.
Terapijo sem prekinila.

Tekle so solze, začela se je opravičevati.
»Ne rabite se opravičevat, vse je v redu…«
Na njeno ramo sem položila roko in po nekaj trenutkih tišine…
… je iz nje bruhnil jok pomešan z njeno življenjsko zgodbo in bolečino.
Poslušala sem jo, brez obsojanja, brez komentiranja, brez nasvetov.
Dokler ni izlila tiste najbolj težke stvari, za katero je čutila, da je ne more več nositi.
Čutila je, da je v varnem okolju. In stvari so se zgodile. Popolnoma spontano.

Zakaj med terapijo pride lahko do takih odzivov?
Telo je celota. Napetosti, ki se nabirajo skozi življenje vse od rojstva dalje, se vam nalagajo v vezivnem tkivu. Tkivo postaja vedno bolj zakrčeno. Rečemo, da ima telo spomin. Ne samo možgani tudi telo ima spomin.

Med terapijo preko dotika enega predela telesa v resnici obravnavam celotno vaše telo. Kadar je te napetosti v telesu preveč in podzavestno začutite, da je trenutek pravi, se bo lahko zgodila emocionalna sprostitev.
Eden od načinov, s katerim se to zgodi, je JOK.
Ob tem boste začutili veliko olajšanje, ki lahko traja kar nekaj časa po samem dejanju. Hkrati se zmanjša tudi napetost v samem vezivnem tkivu vašega telesa, ki je generirala kronično bolečino.

Zato se ne sramujte, če vam bodo naslednjič med terapijo začele po licih teči solze. Saj vaše telo ve, kdaj je primeren trenutek, da se znebi napetosti, ki ga veže.